Sonce oddaja za razmere naše male zemljice ogromno količino energije, daje nam svetlobo, življenje, luč in seveda svetovne dneve. Ti pa so, ne vzrok ali gorivo, pač pa snov, ki se mimogrede znajde pod našimi pozitivno projektnimi prsti cankarjanvskega pokroviteljstva.
Tako smo dan sonca podobno kot dan matere zemlje preživeli, kje neki, če ne – na soncu. In zemlji. Spet smo poslušali in igrali muziko, jedli dobrote dobrohotnega kokičarja, pili zdrav in njam njam naravni sadni sok, metali na koš, tolkli pinkponk, delali ogromne kače, od predolgih, ki se težko kam stlačijo, do lepih in nežnih, pa spet do širokih batin, ki se težko zarijejo v še takšno odprtino, in se kajpak brutalno pretepali. Na plejstejšnu. Zvečer smo, še vedno pod (svobodnim) soncem (kdaj sploh nismo pod soncem?), le da se je to skrilo za grad, zaužili še multikulturno-estetski program preizkušene divjaške produkcije, za konec pa v duhu najmarljivejših delavskih brigad še vse pospravili. In smo zadovoljno šli naprej v kronanje dneva z nočjo, pod nebom, posutim z zvezdami. Ki pa so bojda tudi sonca.
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih in kako jih izključiti: VEČ.
